Part 1
EROTIKA.
ZLOŽIL IVAN CANKAR.
[Ilustracija]
V LJUBLJANI. NATISNILA IN ZALOŽILA KLEINMAYR & BAMBERG. 1899.
KAZALO.
Stran
Helena 1
Iz lepih časov 25
Dunajski večeri 53
Romance:
Sulamit 73
Ob grobu tiranovem 76
Ivan Kacijanar 79
Na svatbenem potovanju 86
Kongfutse 88
Ungnadovi gostje 92
Romantika 96
Sultanove sandale 98
Dve noči 100
Intermezzo v nebesih 103
Slavina 105
Noveleta 109
[Ilustracija]
HELENA.
[Ilustracija]
[Ilustracija]
1.
Oj ta noč milobe polna! Taka noč je bila takrat Ko je Romeo otožen Stal pod oknom Julije.
A nocoj po beli cesti Izprehajamo se trije ... Zdi se mi, da čutim v lica Njenih usten vroči dih.
Moj prijatelj se prikloni, Da v oči ji vidi sladke, In rokó ji mehko stisne In šepeče ji zaljubljen:
«Duša moja ljubezniva, Glejte tam valove tihe Kak bleščé se v mesečini ... Luna sveti se na dnù.
Ali ni svetlà in krasna Kot visoko tam na nebu? V srcu mojem slika Vaša Sveti se takó ljubó.»
In nagnila se je k njemu In molčala ... ali takrat Zabolelo me je v srcu In govoril sem otožen:
«Da, kak tam v valovih svetlih Sveti luna se vabljivo, Kot bi čakala nestrpno Zaročenca poznega.
Ah, kakó v valovih tihih Sladko bi se tam sanjalo! Tam bi srce pozabilo Kar čutilo je nekdàj.»
Strahom me pogleda ona In vsi trije obmolčímo; Luna sanja tam visoko, Sanja tiho v dnù valov.
[Ilustracija]
2.
Nad menoj se prva zvezda Jasno zableščala je, Lahna sapica večerna Vrh goré pihljala je.
Tam od vzhoda, od Ljubljane, Divna pesem se glasí, Glasne godbe čarne glase, Da jih čujem, se mi zdí.
In v dvorani razsvetljeni, Kako je življenje to! Moje tožno srce hoče V čarobno vrvenje to.
Oj to šepetanje sladko, Oj ta živi plam očés ... In objemljejo se róke V šumni, strasti polni ples.
Kot bi rožico pomladno Hladni sever bil objel, Med svetlé vrsté Heleno Njen plesalec je odvel.
Ah kakó je čarokrasna, Kot ni bila prej nikdar, Ah kakó v očéh njegovih Vnemlje se ljubezni žar ...
Noč je pala nad Ljubljano, Godba obmolčala je, Nad goró s krvavim žarom Luna zasijala je.
[Ilustracija]
3.
In takrat sem postavil jaz Heleni grad krasán, Najlepši grad, kar jih je kdaj Obžaril solnčni dan ...
Ponosni stebri mramorni Kipijo do nebá, In streha se visoko tam Od zlata lesketá.
In ózri se z balkona dol Po svetu naokrog: Tam vrti najkrasnejših rož, Tam zelen, senčnat log.
Nešteto gostov se hladí Po logu na klopeh, — Cuj, prav do grada sliši se Njihov razkošni smeh.
Takó vesele nisem nje Še nikdar videl jaz, — Kakó je srečen pógled njen, Kakó žarèč obraz ...
V tem novem čaru skoro več Helene ne poznam; Pod temno lipo senčnato Sedím na klopi sam.
Uvela roža tam leží Na poti pred menó, — Iz njene roke pala je Ko šla je tod mimó.
[Ilustracija]
4.
Na licu nobenem gorjá ni, Le meni je srce tesnó, Heleno v bleščeči dvorani Zaljubljeno išče okó.
Z lornjeto v prebeli ročici Med množico pestro sedí, V sočutju goríta ji lici, Ko zró ji na oder očí.
Visoko tam sredi azurja, Zamišljena luna zre v noč, K nji žalostni spev trubadurja Odplava sladkó vzdihujoč.
Ah pesem o strasti kipeči, O vzdihih, o tajnih solzàh, Ah pesem o čarobni sreči, O sladkih, odbeglih sanjàh.
Vzcvetèl je iz temnega groba Opojni romantike cvet, Srcá polastí se miloba, Kot sen iz pozabljenih let ...
Kakó ti ljubezen ognjena V nedolžnih očéh plapolá, — Ah, ti jih razumeš, Helena — Ti čuješ te prošnje srcá? ...
Postoj še! ... O kje v tem vrvenju Romantični sen je ostal? Prijatelji, tu smo v življenju — Applaudite! zástor je pal.
[Ilustracija]
5.
Kot začarane stojé Hiše črne in grozeče; Tožno časih iz meglé Luč samotna zatrepeče.
Nad seboj visoko tam Vidim okna razsvetljena ... Ah, to je njen gorki hram — In pri oknu je Helena.
Na nebó, tja v noč temnó Zro očesca ji sanjava, Bog ve, kod sedaj lahnó Srečna njena duša plava.
Ali ji prihodnje dní Slikajo razkošne sanje? Ali si nazaj želí Spet večere nekedanje?
Ah, zakrit je prejšnji čas V njeni duši sanjajoči In pozabljen, — kakor jaz Pod njé oknom v mrtvi noči.
[Ilustracija]
6.
Večerni mrak svoj črni plašč Razgrinja naokoli, V skrivnostnem miru množica Po temni cerkvi moli.
A v mojem srcu ni mirú, — Kakó bi mogel biti? Strastíj mogočno morje — kdó Bi znal upokojíti?
Ne gleda mi v oltar okó, — Temnó je na oltarji; — Oči sta njeni zarji dve, Nebeško lepi zarji.
V teh neizpolnjenih željàh Pretežko je živeti; Če tudi ti ne ljubiš me, Jaz nočem več trpeti.
Objamem in poljubim te, Da v mehkih rokah tvojih Ugasne ta pekoča strast, Ta ogenj v prsih mojih ...
V trepetajočih lučicah Oltar tedàj zasije In orgelj veličastni glas Po cerkvi se razlije.
In zdi se mi, kot da bi pel: «Klečíte in molíte, Če tudi srce brani se Molíte in trpíte ...»
[Ilustracija]
7.
Od tam kjer spava jasno solnce, Iz krajev pesmij in duhóv, Oj čárovnik, prileti k meni Od Gange zélenih bregóv.
Prinesi meni vse bogastvo, Najlepše bísere morjá, Sezídaj mi gradove svetle Od mramorja in od zlatá.
Življenje svoje dam ti zanje — Kaj hočem zdaj z življenjem jaz? Samó trenotek mi še pusti, Da zrem ji zadnjikrat v obraz ...
«Poglej, Helena, té gradove, Ta blesk zlatá, demantov žar, Poglej, to je življenje moje, Poklanjam ti ga v zadnji dar.
Kaj ni že bledo moje lice? Kaj ni že moten pógled moj? Poglej na vzhod, že sije luna, Umreti moram jaz nocoj.
Samó nocoj, nocoj me ljubi, Poljubi me enkrat samó, Da na gorečih tvojih ustnih Nebesa meni se pričnó ...»
— In iz dvorane zazvení spet Razkošen valček, šum in smeh, — In v plesu ji drhtíjo udje, Ljubezen ji gorí v očéh.
[Ilustracija]
8.
Noč mrtvaška je tam zunaj: Ni ne zvezd, ne lune jasne; Moje srce je otožno: Ni ne sreče, ne tolažbe ... Da razjasniš mojo dušo, Pridi duh iz svetle čaše; Da pozabim te, Helena, Pijem zdaj na tvoje zdravje ... Dneva ní brez solnčne luči In če tudi zvezde zlate Lepše kakor kdaj goríjo; Sreče ni brez tebe zame, Ni brez tebe je, Helena. Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate, Da ljubiti me ne moreš ... A povéj, kakó bi rasle Rože brez svetlobe solnčne? A povéj, kakó brez nade Moglo bi srcé živeti? ... Da ne vidim te nikdár več, Da pozabim te, Helena, Pijem zdaj na tvoje zdravje!
— — — — — — — — — Ali roka mi omahne ... O povej, kakó bi rasle Rože brez svetlobe solnčne? O povej, kakó brez nade Moglo bi srcé živeti?
[Ilustracija]
9.
Na zemljo dahnil je večer, Helene ni nikjer, nikjer ... Kakó drhtí srcé bolnó, Kakó skelí solznó okó ... Bogvé, bogvé, morda je zdaj Bolesten, tožen njen smehljaj, Obrazek sladki njen bledí, — Na postelji bolnà leží ... Tam zunaj noč hladnà temnà, Pri nji pa luč gorí svetlà; Ob postelji stojé ljudjé Pobožno sklepajo roké, Zaspano v njen obrazek zró In šepetajo tó in tó ... A noč beží in vstaja dan, Očí zaprè mi sen mračán.
Temnó je v sobi ... Ona spí, — Le tiho, da se ne vzbudí ... Ah, njenih lic rudeči cvet Kot beli mramor zdaj je bled; V sanjàh bolestno šepetá, Otožno, trudno se smehljá ... Tu v sobi je takó težkó, Mrtvaški duh tesní glavó, — Ah ne, ne pridi! ... Azrael, Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ... Kakó puhtí od njega mraz, Kakó grozí njegov obraz, Kakó goré očí temné — Koščene širi že roké ... Ne boj, Helena, se, ne boj, Pri tebi čuje ljubi tvoj ... Kam, Azrael, takó strmiš? Kaj mirno pred menój stojiš? V naročje hladno vzemi me, Tesnó, krepkó objemi me ... In takrat ga objamem jaz, — Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ...
Helena pa odpré okó, — Zasmeje se takó ljubó.
[Ilustracija]
10.
Nebó gorí od zvezd neštetih, Z goré pihljá zefir lehak, Neznano hrepenenje diha Ta rosni mrak.
Na jasnem nebu sanja luna, Pod nebom sanja tihi svet, — Ta bajni večer jaz bi sanjal Pač tisoč let.
Kakó čarobno v mesečini Obraz se tvoj bleščí nocoj, Kot sladka bajka tajnopoln je Pogled mi tvoj.
Pri meni ti v lepoti jasni, Krog naju ta večerni raj ... Kakó je trepetalo srečno Srcé tedàj ...
A to je bilo davno, davno, In ne povrne se nikdár. Jesen je; nad menoj oblake Podí vihar.
Po cesti hodim sam, otožen ... Ah, ali je to sen samó? Helena! ... Ali ne pozná me In grè mimó.
[Ilustracija]
IZ LEPIH ČASOV.
[Ilustracija]
[Ilustracija]
1.
Oj ljubica iz prejšnjih dníj, Iz polpozabljenih, jasnih dníj, Takó krasnà, takó sladkà, Nocoj je mimo okna šlà.
In moje okó, kot prejšnje dní, Zamišljeno za njó strmí, — Kakó bi objel jo pretesnó, Kakó bi poljubil jo pregorkó.
Za njó strmí okó solznó, In v srcu je meni takó težkó, — Pozábila name je bógve kdaj, A jaz je ne morem vekomaj.
[Ilustracija]
2.
Kakó je to, kakó je to, Da več ne vidi te okó? Bojiš se li, da solnca svit, Ko po vrtéh krasnó razlit Na temnih rožah trepetá, Ljudem skrivnosti ne izdá? Mordà bojí se ti srcé, Da v zraku ptičice drobné Skrivnosti sladke ne zvedó, Na oknih je ljudem pojó? Da čula lipa tam ne bí, Kakó sladkó poljub zvení In svetu šepetala bi Ko sapa zapihljala bi?
Nikar ne boj se, o nikar! Zvečer ugasne solnca žar, Molčí blestečih zvezdic roj, In mesec je prijatelj moj. V snù ziblje ptičke pozni čas, In slavec ljubi kakor jaz. In kadar sapa zapihljá, Na lipi listje šepetá, — Pa v izbo stopiva temnó, Ne čuje naju tam nikdó ... Nikar, nikar ne boj se več, Glej, čakam te, drhtèč, ljubeč ...
[Ilustracija]
3.
O mraku sedím na vrtu In v zvezdnato gledam nebó; Iz srca k nji pesem odplava Tjà daleč na tujo zemljó.
Tam daleč na tuji zemlji Pa ona ob oknu sloní, In gleda v daljavo in sluša, In solzne so njene očí.
[Ilustracija]
4.
— — — — — — Kaj bi zakrívala Bledi obrazek svoj, Kaj bi obračala Pógled od mene ...?
Čas je bil, ljubica! — Tiho zdaj ona spi, V grobu globokem spi — Sentimentalnost.
Sanja tam právljice V duhu vijóličnem, A nad njó plavajo Lunini žarki ...
Ah le odkríj obraz ... Okno zagrniva, Da ne boš slišala Slavčevih pesmij —
Da ne boš vídela Révice lílije, Plašno drhteče tam V vetru polnóčnem ...
[Ilustracija]
5.
Ali je zaspalo svetlo solnce? Kakor v sànjah nad goró stojí. Ali so zaspale svetle zvezde, Da na jasnem nebu še jih ní?
Vzdrami se, oj vzdrami, svetlo solnce, Brž potopi v morje se hladnó! Vzdramite se, oj bleščeče zvezde, Razsvetlite širno mi nebó!
Spati neče nepokojno srce ... In kakó naj spalo bi nocoj Ko pri tebi čaka noč me krasna, Dèkle moje, lepi angelj moj!
[Ilustracija]
6.
V tesni kletki tam na oknu Slavec poje, Ljubici na vrt pošilja Pesmi svoje.
Čudosladke pesmi sluša Hlad večerni, O ljubezni, o bolesti Neizmerni ...
Rože je jesenska slana Zamorila, Ljubica se je od vrta Poslovila.
Tam na oknu pa je slavec Nehal peti, Nehal peti od bolesti In živeti.
[Ilustracija]
7.
Saj to že davno sem na tihem slutil, — In glej, napósled je prišlò takó ... Hladnó si dala róko mi v slovó, — Saj to že davno sem na tihem slutil! Če tudi solzno bilo ní okó, — Bog sam vé, kaj sem pri slovesu čutil ... Saj to že davno sem na tihem slutil, — In glej, napósled je prišlò takó!
Visoka stena je med nama vstala, Na jedni strani noč, na drugi dan; In tebi sije zdaj svetlejša stran ... Visoka stena je med nama vstala. A takrat, ko bo tvoj obràz solzán In bled in suh, — prepozno bode pala ... Visoka stena je med nama vstala, Na jedni strani noč, na drugi dan.
[Ilustracija]
8.
Kamor jim velí vihar Tjà oblaki se podijo, Kamor struga jim velí Tjà valovi se valijo.
Ah, v neplodnih je željàh Mi usojeno živeti — Kamor srce mi velí Tjà ne morem pohiteti.
[Ilustracija]
9.
Ti govoriš takó hladnó, Umikaš belo mi rokó; Kedàr v okó ti gledam jaz, Pa v stran obrneš svoj obràz ...
Samó enkràt se nasmehljàj, Ročíco belo mi podàj, Besedo reci mi samó, Besedo jedno, — za slovó!
[Ilustracija]
10.
Kam se ti takó mudí? Roka v moji ti trepeče, Gledaš me takó boječe — Kaj ne ljubiš več me ti?
Zašumelo je drevó, Luna sanja na poljáni ... Oj ostani, oj ostani — Kam se ti mudí takó?
[Ilustracija]
11.
Plavala je luna med oblaki, Sladko spalo mesto je pod njó; A midvá po cesti sva hodila, O ljubezni vroči govorila In objemala se pretesnó ...
Kjé je pómlad, kjé je dèkle moje! ... Plašč meglén je nad zemljó razstrt; V snegu škriplje pod nogami cesta, Lepa ljubica mi je nezvesta, V srcu mojem pa je hladna smrt.
[Ilustracija]
12.
Ljubica je na balkonu, Mimo hiše jaz hitím; Da še enkrat vidim drago, Pod balkonom postojím.
«Kam, oj kam, moj ljubček zlati, Kam se ti takó mudí? ... Pa je bledo tvoje lice In mrtvé so ti očí ...»
«Kaj okó bi bilo mrtvo, Kaj bi bil obràz mi bled? Tjà hitim v tujíno jasno V daljni, nepoznani svet.
Ti si mene zapustila, Jaz pozabim te lahkó; Drugo deklico bom ljubil, Bolj lepó in bolj zvestó ...»
Da so laž besede moje, Ljubica nezvesta vé, — Sladko se nasmeje ona, Meni pa tekó solzé.
[Ilustracija]
13.
Pokopal sem svojo ljubezen, Ah, vse svoje krasne željé, Da več bi ne našle poti V to trudno moje srcé.
A kadar otožna, samotna Razgrne se noč nad zemljó, — Pa vstane ljubezen iz groba Z nekdanjo čarobno močjó.
Vse davne, pozabljene pesmi Iz groba prihajajo, Kot plašne, polnočne sence Nad mano plavajo.
In trudni obraz mi hladíjo Ljubeče, bele roké ... Tam zunaj sanjajo zvezde, Valovi pod oknom šumé ...
[Ilustracija]
14.
Tam sredi morjá, tam sredi morjá, Tam čolna letita dvá; Oblaki zakrivajo nočno nebó, Srdito se črni valovi tepó In čoln se zadene ob čoln.
Čoln prvi zleti čez široko morjé, Če všel je pogubi, — kdo vé? A drugi več dóma ni našel nikdar, Ob valu visokem zdrobí ga vihar, — Z ostanki se morje igrá.
[Ilustracija]
15.
Molil sem sinoči v cerkvi, Da te ljubček zapustí, Da bi ti srcé trpelo Kakor moje zdaj trpí.
Od solzá bi bilo rdeče Prej prelepo ti okó, Lice bi ti bilo bledo, Kot je meni zdaj bledó!
[Ilustracija]
16.
Vso svojo ljubezen iskreno, Vso srečo najjasnejših dnij, Vse dal sem ti, ljubica moja, — In kaj si vrnila mi ti? ...
Če danes se náte spominjam, Gorí mi v sramôti obràz, Oj ljubica, da sovražiti Ne morem, ne morem te jaz.
[Ilustracija]
17.
Po cesti tam z gospó prelepo Graščak se vozi na sanéh; Sladkó zvené srebrni zvončki, Kot ljubice nebeški smeh.
Kakó je vzdramil dušo mojo Srebrnih zvončkov tenki glas! In splavala je daleč, daleč, Tjà v mojo ljubo, tiho vas:
V visokem snegu jo zavijem, Naravnost v topli vinski hràm; Tam vam je čudosladko vino, Prelepa je točajka tam! ...
«Oj ljubček, dolgo je že tega, Kar bil si zadnjikrat pri nas ...» «To ni nič čudno, draga moja: Takó hudó je zunaj mraz —
Takó hudó je mraz tam zunaj, Da nisem mogel od pečí; Pa, ljubica, zató ne misli, Da moje srce gorko ní.
Zdaj naj sneží, naj brije veter, Naj zgrne se nad nama noč, — Kaj méniva za tó se mídva, Na gorkem se objemajoč — —»
Od daleč se glasíjo zvončki, V ledeni véčer sneg prší; A moja ljubica prelepa V naročju drugemu sloní.
[Ilustracija]
18.
Srečala sva se na cesti: Zarudèl je njen obràz, V tlà je zrla moja draga, V stran sem se obrnil jaz.
Ljubica, le hitro, hitro, — Ne obračaj se nazaj: V srcu dviga se ljubezen, Zunaj sije gorki maj.
[Ilustracija]
19.
Kakor Dijana od mrzlega mrámorja — Tih je in hladen tvoj bledi obràz; Ali pogléj samó, tjà na zahòd poglej: Solnce umira in príšel bo čàs —
Príšla bo noč nad gozdovi šumečimi, Luna bo vstala nad daljno goró ... Glej, že s koraki boječimi, lahnimi Stopajo sence v aléjo temnó.
In oživela bo soha od mrámorja, — Zatrepetalo bo tvoje srcé; Z motnim smehljajem, ah, z ustni drhtéčimi Pala boš meni v ljubeče roké ...
[Ilustracija]
20.
Ti, tega pisma nisi ti pisala, Ta mrzli pónos, ta ni tvoj! ... Ah, Pavla, — takrat, ko si stala O jasnem mraku pred menoj, V nemirnih prstkih belo rožo In nepokòj in strah v očéh — V bojazni sladki si molčala Govoril pa je tvoj nasméh, Otroški, tihi tvoj nasméh ...
Ne, tega nisi ti pisala! Nekdó ti je čez ramo gledal Ko si dajala mi slovó; In treslo se ti je teló V žarečem dihu ust njegovih, V razpenjene krví valovih Ko se je nagnil nad tebó ... In ustna so ti trepetala, Motno je gledalo okó ...
«Pozabi tiste lepe dní! ...» In to si ti pisala, Pavla? ... Ne misli, da se to zgodí! Ne misli, da se ta ljubezen vroča Ob svítu luninem o polnoči S sentimentalno pesmijo zagrêbe, — Ne misli tega! Zastonj ne dam nì kapljice krví, On pa mi je ugrabil tebe ... Poglej mi zadnjikrat v očí: Ti, Pavla, skrívaj svojo srečo In njega! ...
[Ilustracija]
DUNAJSKI VEČERI.
[Ilustracija]
[Ilustracija]
1.
V sanjah težkih spava mesto; Vse temnó, mrtvó; A tam gori v svetlih zvezdah Sveti se nebó.
Trepetaje, v mokrem žaru Zvezde se bleščé, Kakor na nedolžnem licu Srebrne solzé ...
Daleč, daleč tam pod góro V sobi luč gorí, Pred svetilko moja lepa Ljubica sedí.
In sedí in v belih rokah Pisemce imá, — Čita ... čita in otožno Bolno se smehljá.
«Tam v brezsrčnem, tujem svetu Sam je dragi moj, Sam in zapuščen tam daleč Plaka za menoj.
Ah nesrečnica, da k njemu Tjà ne morem jaz, Da objamem ga, poljubim Bledi mu obraz ...»
In glavó na belo róko Naslonila je; Solza se v očescu plavem Zasvetila je ...
«Kaj je tebi, ti moj dragi, Da takó molčiš? Kar sva prišla iz kavarne Nič ne govoriš ...»
— Ah oprosti, — čudno mi je Danes krog srcá; Ali dušica, to prejde — Glej, tu sva domá ...
[Ilustracija]
2.
Ah ne, ne hodi več od tukaj, Samó nocoj ne, ljubček moj; Takó mi je ledeno v prsih ... Nočí je mene strah nocoj.
Ostani ... tu na dívan sedi, V naročje svoje vzemi me, Gorkó poljubi me na ustna, Poljubi in objemi me! ...
Strašnà je noč ... Kadàr vse mesto Tam zunaj trudno, tiho spí, Takràt trepečem od bojazni, Z rokó zatiskam si očí.
Nad mano sije svetlo solnce, Veselo, jasno je nebó; Takó lepó zvoné zvonovi In fantje skozi vás pojó.
In roko v roki z majko svojo Po beli cesti hodim jaz, Nedolžno zró očí otroške In mlad in lep je moj obraz ...
Bojím se té svetlobe krasne In vzdignem se in gledam v noč, A tam iz črne teme vstaja Obràz upàl, umirajoč.
Bledó je lice kakor mramor, V očéh se svetijo solzé In vele ustnice otožno, Ljubeznipolno govoré:
«Ah dete, ljubo dete moje, — Zakaj bojiš se majke ti? Saj ti si v grob me zakopala, Iz lic mi izsesala kri ...»
— Ah ne, ne hodi več od tukaj, Samó nocoj ne, ljubček moj; Takó mi je ledeno v prsih ... Nočí je mene strah nocoj.
[Ilustracija]
3.
Vzduh opójen, težák; bledih lučij svit Na obrazih mrjè osinélih; V teh pogledih pijanih utrujena strast, Poželenje na ustnicah velih ...
Oj ti grešnica krasna, — takó hladnó, Tako blédo je tvoje lice, In v naročji lenó, kakor mrtve ležé Tvoje drobne, otroške ročíce.
Kakšna trudna bolest v teh sivih očéh, Na teh ustnicah tenkih, prosojnih; Ko je slikal prešustnico Ticijan Gledal tebe je v sanjah opojnih.
Na obrazu trepeče, kot lunin žar Greha, strasti nebeška krasota, In trpljenje, brezupa zaduhla noč Iz uvelega diha života.
In srcé se mi širi, okó strmí — Kakor plašč te Madonin ovija Veličastvo pregrehe, propalosti kras, Tvoje duše temnà tragedija ...
«Kaj ti pride na misel, — ne blêdi takó! Tjà poglej, kakó stíkajo glave! Za trenotek obrni se malo v stran Pa naroči mi čašo kave ...»
[Ilustracija]
4.
Ne vstajaj, ne vstajaj! ... Ah moj bog, — kakó Pohotna ti ustna drhtíjo; V objemu trepeče ti belo teló, Od mraza ti lica bledíjo! Ti ljubica moja, čemú ta strah? Čemú se ozíra tvoj pógled plah Bolestno na duri, na okna?
Po veži odmeva neznan korak Ob pozni, polnočni uri; Pred oknom se ziblje črno drevó, Na steklo deževne kaplje bijó, V viharju se stresajo duri ...
Ne boj se, — ne vstajaj! ... Nikogar ní ... Otrok tvoj v zíbelki mirno spí, Tvoj mož sedi v krčmi in pije.
[Ilustracija]
5.
Pod oblačnim, sivim nebom Sanjala je noč jesenska; Ali midva, roko v roki Na divanu sva sedela.
«Ne poljubljaj, ne objemlji, Ne govori, da me ljubiš ... S svojo strastjo nepošteno Pogubila si mi dušo.
Na pohotnih tvojih ustnih, V poželjivih tvojih rokah Stopa prédme v rožnem svitu Zapuščeno dekle moje.
Strahom, studom gleda náme Njen nedolžni, gorki pógled ... ‚Ah, kakó je mrzlo, temno Tu pri tebi, ljubček moj! ...‘
Dà, temnó je vse krog mene, V srcu mojem temno, prazno; In zagrnil bi si lice Od sramote, od kesanja.»
Temni kodri so se vili Nad obrazom njenim belim; Kot dva črna dijamanta Sta goreli ji očesi.
«Ne govôri, ne očitaj! ... Ti me hočeš ... ti me ljubiš; S svojo strastjo nepošteno Ti pogubil si mi dušo; —
In temnó je vse krog mene, Temno, prazno v srcu mojem Kadar plaka moja mati In preklinja me moj mož.»
[Ilustracija]
6.
Prišel sem o mraku k svoji ljubici. Po preprogah in tapetah so se tresli tenki, ozki žarki oranžne barve. Okno je bilo odprto. Zunaj na vrtu so se priklanjale temne veje kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično. Od daleč se je slišalo melanholično zvonjenje, ki je prihajalo za trenotek bliže in bliže, potem pa se polagoma izgubljalo v daljavi.
Ona je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in naslanjala je glavo na rdečo blazinico. Gola, mramorna levica je visela mrtvo navzdol, da so se dvigale izza belega ozadja tenke, plave žile. Lasje so ji padali globoko čez senca in se leno igrali po ramah in lahtéh.
Ko sem vstopil, je dvignila glavo, pogledala me boječe s svojimi velikimi, temnoobrobljenimi očmí ter se prisiljeno nasmehnila. Potem pa se je obrnila v steno.
Šèl sem za okroglo mizico pred divanom. Po nji so ležala raztresena rožnata, parfumirana pisma poleg drobnih kuvert. Nekateri listi so bili razstrti, kakor šele pol prečitani, krog druzih pa se je vil razvezan omot bledosinje barve.
Malomarno sem vzel v roko najbližje pismo ... Zdi se mi, da je pisava moja, — moj slog iz tistih časov ...
«Lahka in svobodna mi je duša, kadar sanjam o Tebi, — kakor škrjančeva pesem o jutranji zori. Vzdramil sem se iz težke noči in jasna, vesela gorkota mi je zasijala v obraz. Kakó sem se otresel pozemskega prahú, kakó sem vrgel raz sebe zarjavele okove! ... Pred mano ni ničesar in ne za menój, v tej čisti ljubezni leží neizmerna večnost ... Ali je ne čutiš, ljubica? Ali ne vidijo bogá Tvoje nedolžne očí, kakor ga vidim jaz? ...»
In moja ljubica je ležala na divanu in gledala v steno ...