Part 3

To premišlja Henrik v strasti svoji Tam ob Peni na visokem gradu, Na visokem gradu kralja Kruka. Tàkrat zástor težki se razgrne In Slavína obstojí med vrati; Lice belo skríva si v kopréno, Zatrepeče glas ji v polutemi: «Ako ljubiš, knez, življenje svoje, Hitro konja brzega zajaši, Pa odbeži skrivno v temni noči; Kralj te vabi jutri na gostíjo, — A ne vabi te na rujno vino, — Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! ...» — — — — — — — — — — — In prisije v jutru zlato solnce. Hrup in šum po gradu se razlega: Kralj pripravlja víteško gostíjo. Po vseh potih na konjičih iskrih Proti gradu vítezi hitijo. Po dvoranah šetajo se lahno Deve krasne s krasnimi junaki; A najlepša je kraljica mlada In junak je Henrik najkrasnejši. Kruko sede na visoki préstol — V hipu vtihne govorjenje sladko. Svetle čaše nosijo strežaji, Z rujnim vinom polnijo jih gostom. In s prestola vstane temni Kruko, Mirno stopi Henriku pred lice In visoko dvigne čašo zlato: «Henrik, srcu mojemu najdražji, V trdno zvezo pij iz čaše moje!»

«Kaj z levico mi napíjaš, Kruko, A desnico pa za pasom skrívaš? Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje, Da ostale bi ti v podli duši, In morílec iz očíj ti gleda! ... Ti si hotel, da se kri prelíje, Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!» Kralju vroča kri privrè iz prsij, Obledí mu lice v bolečíni In k nogám se knezu mrtev zgrudi. Mirno stopi Henrik do prestola, Meč krvavi mu drží desníca, Po dvorani zrè okó ponosno: «Kaj molčíte, ko na zlati préstol Kralj vam novi seda z žezlom v roki?» Družba kliče v strahu, začudenju: «Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!» In Slavina sede poleg njega. «Kaj na mizah vino vam počíva Ko poroča se vladar vaš, Henrik ...?» Po dvorani čaše zazveníjo. «Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik, Bog te žívi, o kraljíca krasna!»

[Ilustracija]

Noveleta.

Noč pomladna je objela Beli dvorec ob Ljubíji; Tam za vrtom, izza góre Prisijál je mrzli mesec.

V žalostnem, mrtvaškem svitu Zablestí zidovje belo, A na stenah, kot duhovi Dvígajo se temne sence.

Gori v hramu razsvetljenem, Tam počíva bolna mati. Líca trhla in upala Kot bi smrt dahníla nanje;

Stisnjena so vela ustna; Iz očí globokih, temnih, Zdí se, da odseva jasno Vse življenje v svoji bedi ...

Težko vzdihne bolna mati, Položí koščeno róko Okrog vráta mlade žene, Lepe kot jesenska noč;

Sklonjene nad mrzlo postelj Kakor bledi smrtni angelj. Polugasel ogenj sije V teh očéh udrtih, trudnih;

Onemoglost je razlíta Na prozorno bledih licih; Trudno ji ležé na vzglavji Njene mehke, bele róke.

— — — — — — — — «Ali, ah, kakó iz greha Sreča bi se ti rodila? Ah, kakó bi pač vzcvetele Rože iz solzá neštetih?

Iz solzá, ki jih jokala Záte je nesrečna mati, Dèkle mlado, zapuščeno, Samo v neizmernem jadu.

Jasno gledam one dneve, Kot bi jih živela danes, In srcé, kar je trpelo, Čuti vroče kot nekdàj ...

Mati moja je jokala, Vzdihovala in molila, Sestra je kot na neznanko Zrla náme in molčala.

Oče moj z obrazom tolstim In od gnjeva osivelim, Stiskal je pestí pred mano: ‚Kdo je óni? Odgovôri!‘

Jaz pa sem pisala njemu, Klicala ga kakor dete, Klicala ga in prosila, Da me reši iz sramote.

‚Žalostno mi je živeti, Žalostno brez tebe, ljubček; Vsi me gledajo kot tujko, Samo ti si mi ostàl.

Ah, saj si dejal mi, ljubček, Da se vrneš hitro, hitro, In me pred oltar povedeš ... Pridi k meni, zapuščeni.‘

In prišlò je belo pismo, Vse dišeče po parfumu, Z zlatim robom naokoli; Pismo pa je pisal on.

‚Ni mogoče, draga moja, Ni mogoče ... Ah, verjemi, Da sem jokal kakor dete, — — Ali draga, — ni mogoče.

Res bi rad pohitel k tebi, Ali služba, to je služba, In verjemi, nì trenotek Oddahniti si ne morem.

Pa napósled, — ali prosim, Da tegà za zlò ne vzameš, — Mislim, da bi tebe, draga, Jaz osrečiti ne mogel.

Pač te ljubim kakor nekdaj; Ali prvo, to je meni Tvoja sreča ... ah, in zanjo Hočem darovati svojo ...‘

Ah, kakó je bílo takrat Mrzlo, pusto srce moje, Kakor belo, tiho polje Pod meglenim zimskim nebom ...

Kamor zrè okó boječe — Vsi obrazi hladni, temni ... Sama na sovražnem svetu S tabo, detetom nesrečnim.

In potem brezčutna, mrtva, Kakor kip od mramorja Videla ne čula nisem Kaj se je z menoj godilo ...

A pozneje me zaprosi Znanec mojega očeta; Pravil je, da je zaljubljen V mirni, bledi moj obràz.

Ne jokala, ne prosila, Nísem se braníla starca; Vsi so z rámeni majali, Gledali so čudom náme.

‚Tako lepa, tako mlada ...‘ Ali oče moj je hotel; In jaz trudna in brezčutna — Kaj naj plakam, naj vzdihujem?

Ali studa in bojazni Mogla nísem udušiti; Kot otrok sem vztrepetala Kadar se me je dotaknil.

Ta njegov odurni pógled Iz očíj vodenih, mirnih; To ledeno, trdo lice, Kakor líto iz železa! ...

In odvedel me je sabo V tihi dvorec, na posestvo; Od takràt je bilo meni Kakor da živím v okovih.

Kadar so v očéh gorele Solze ob spomínu nate, Kadar je bledèl obraz moj Od bolesti, od kesanja —

Stopil je moj mož pred mene, Gladil me z rokó po licih: ‚Ah, moj Bog, kakó si krasna, Ženka moja, kadar plakaš!‘

Jaz pa sem sklenila róki: ‚Daj mi dete, če me ljubiš, Da ne ginem od obupa ...‘ In klečala sem pred njim ...

Bog odpusti mu brezsrčnost, Jaz mu nisem odpustila, — Ah, kakó si, dete moje, Zaslužilo ti sovraštvo? ...

S svojo težko, trdo róko Vodil je življenje tvoje; Zapuščenega otroka Dal je rokam neljubečim.

Koliko nočíj nemirnih Gledala sem te pred sabo Vso razplakano, nesrečno; In jokala sem s teboj ...

Ali takrat! ... Proti mraku Vrne se domú iz mesta; Po večerji pride k meni Pa naznani mi smehljaje:

‚Skoro da bi bil pozabil: Dora te pozdravlja ... veš-li? Jutri je poroka njena. Mož je sicer malo star —

A bogat je! ... Kakšna škoda, Da ne moreš z mano v mesto; Pa bolehna si in nečem, Da se mi kakó vznemirjaš.‘

Meni je zastalo srce Od sovraštva, od bolesti, In v očéh njegovih zlobnih Brala sem usodo tvojo ...

Reci, če je bilo čudno, Da sem mirna in brezsrčna Zrla mu v obràz upali In v očí umirajoče?

Tretjo noč po onem dnevu Príšel je domú ves truden; Vozil se je v mrzli noči Vroč, pijan in pol razgaljen.

Legel je bolan na postelj In čez mesec dnij pod zemljo; A nì jedna gorka solza Ní mu groba orosila ...

Hladni, mračni duh njegov Pa ostàl je poleg mene; Spremljal me je z zlobnim smehom Po teh mrtvih, temnih sobah.

In sedàj, v trenotkih zadnjih Spet me gleda porogljívo Iz očíj ugaslih tvojih, Iz bolestnega obraza;

Gleda me življenje tvoje Brez veselja, brez pomladi, Z vso ljubeznijo brezupno, Z vsem trpljenjem neizmernim ...»

Skozi polodprto okno Diha nočni zrak opojni; Kakor iz daljave daljne Čuje se šepet valóv ...

— — — — — — — — «Dora ... Dora! ... To so ženske: Blebetanje, vzdihovanje! Jaz te čakam; jutri zgodaj Vrneva se že domú!» —

Izza temne portijère Zahreščàl je glas staríkav; Ona vstane; v bolnem srdu Zableščé se ji očí.

[Ilustracija]