Part 2

«Velik je najin svet in krasen ... Najina duša plava visoko nad belimi oblaki, nad šumečimi gozdovi ... in tam globoko doli se klanjajo lilije, in rože trepečejo v tihi bojazni ... Ali ne čuješ akordov oddaljene harfe? Ali ne čuješ v teh glasovih jasno in odkrito vse one brezkončne, čudovite lepote, o kateri sanjajo tam doli z bolnim srcem in zastrtimi pogledi? ... Velik je najin svet in krasen! ...»

Postajal sem nervozen in nezadovoljen. In kakor sem se jih branil, prihajali so tisti dnevi z vso silo prédme, bližali se mi od vseh stranij, kakor bi se me dotikale po udih mrzle, mokre róke. Nisem jih maral gledati, a postajali so vsak trenotek jásnejši in živéjši. Rogale so se mi moje tedanje besede z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih takó razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik ...

Dà, — «velik je najin svet in krasen ...» Dvoje pierrotov na pepelnično jutro ... Preveč je bilo šampanjca! ... Od telesa visé samó še raztrgane pisane cunje; lica so zamolkla in v prsih je prazno ...

Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rámen čez prsa. Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkastobledi, od strasti in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramú in utrujenosti, — da čutim prvikrat njeno zoperno mehko, opolzko teló, njene mokre, težke lase, — da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe ...

Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu mirno, kakor ob mojem prihodu, s polzatisnjenimi očmi in povešeno golo roko.

[Ilustracija]

7.

In dvíga in širi se vroče obzorje, Na nebu razpaljenem solnce gorí, Vsa zemlja potaplja se v démantno morje, V polspanju, utrujena v prahu leží. Tam daleč ječí preperelo drevje, Kot gole, koščene roké Razpénja in krči temno vejevje. V očí skelí zrak težák in suh, Na prsa pada opojni duh Razpalih, krvavih rož.

In jaz vidim njó, ah njó ... Kipí in trepeče ji belo teló, Prozorna meglà je po udih razlíta, Pretkana s kristali od solnčnega svíta; Na polne ramé Valíjo mogočno se črni lasjé, In njeno okó, poželjívo in mokro, Bleščí se kot brušen nož. In v dušo kipečo in v srca dnò Sesá se mi njeno pohotno okó; V bolestnem razkošju teló mi trepeče, V objem se mi dvigajo roke drhteče ... In v prahu nesvesten klečí pred teboj In ljubi in moli te suženj tvoj — Venus, Venus! — — — — — — — — Noč brezupna, — in nikdár več Ne posíje solnce vanjo. Roke črne in ledéne Ségajo iz dnà nočí, Kot opolzke, mokre kače Drsajo po mojih licih; Mraz ledén leží na udih, V srcu mojem strah in stud.

[Ilustracija]

8.

O tebi sem sanjal vse dolge večere, Kakó sem te čakal, a tebe ni bilo, Ah, nisi me čula, kakó sem te klícal, — In zdaj, zaželjena, prišèl je čas ...

Glej, vse moje rosne, duhteče rože, Nocoj so razpale in v prahu ležíjo, In solnce, to lepo, velíko solnce Ne vrne se níkdar in níkdar več ...

Najtíšjega zvoka drhteče strune, Ne bledega žarka oddaljene zvezde — In ti si pred mano ... jaz čutim tvoj pógled ... Ah, nagni se k meni, objemi me! —

Da položím to trudno čelo Na tvoje ljubeče, mrzle róke — Ah, nagni se k meni, ti zaželjena, Ti mirna poslednja noč! ...

[Ilustracija]

ROMANCE.

[Ilustracija]

[Ilustracija]

Sulamit.

Kakó bleščí se morje to V demantih in kristalih, Kakó pohotno ziblje se V razkošnih, mehkih valih.

V tem burnem plesu od strastí Telesa trepetajo, Krog belih udov kot meglé Tančíce plapolajo.

Iz zlatih harp takó sladkó Vro pesmi koprneče In srce plaka in drhtí Od žalosti, od sreče.

Visoko duša nad zemljó Svobodna, srečna plove, Kot na perotih dviga se Do néba, do Jehove ...

Ob belo róko Salomon Opira trudno glavo, Na čelu mu leží oblak, Okó strmí v daljavo.

Ne mehki udje mladih žen, — Sestradana, drhteča Telesa tam pred njim stojé, Proseča in grozeča.

Brezupno k njemu dvigajo Koščene, vele róke, Umirajoč strmíjo vanj Očí temné, globoke.

In zlate strune pojejo Mrtvaško melodijo, — Poslednji vzdihi sužnjih prs Nocoj iz njih zveníjo ...

Ob belo roko Salomon Opira trudno glavo, Na čelu mu leží oblak, Okó strmí v daljavo ...

In láhno, láhno k njemu se Gorkó teló privije, Po vsem životu čut mehák Sladkó se mu razlíje.

«Zakaj ti je okó temnó In duša nevesela? Zakaj ti bleda žalost je Nocoj srce objela?

Ljubezen tvoja že mrjè, Še komaj porojena, — Kaj hočem jaz brez njé, povej, Nesrečna, zapuščena?» ...

«Nelepe sanje, ljubica, Poslal mi je Jehova, — Zakaj, to sam on vé, — modrost Velika je njegova ...

Ah, nagni k meni, Sulamit, Prebele prsi svoje, — Pogíne naj ves Izrael, — Ti si kraljestvo moje!»

[Ilustracija]

Ob grobu tiranovem.

Upognil zdaj si glavo, car, Če nisi je doslej nikdar.

Ves svet je klečal pred teboj, Ves svet široki bil je tvoj.

Oj car, oj car, pa zapovej Naj bela smrt beží naprej!

Že krsta iztesana je, Že postelj ti postlana je ...

Oj to vam je vesel pokop, Ves svet hití pred carjev grob.

A ko ga položé v zemljó Okó nobeno ni mokró.

Okó nobeno ni mokró, Srcé nobeno ni težkó.

Med ljudstvom patrijarh stojí. Veselo vzdihne, govorí:

«Oj hvala, hvala ti, Gospod, Da osvobodil svoj si rod!

Dovolj je v solzah vzdihoval, Trpljenja pač dovolj prestal!

Jaz begal sem okrog pregnan, Pregnan, povsod zaničevan.

In ti poslal si belo smrt, Tiran mogočni v prah je strt.

Spet dal si meni svetlo čast, Spet dal si meni vso oblast.

Oj hvala, hvala ti, Gospod, Da osvobodil svoj si rod!»

Med ljudstvom knez visok stojí In patrijarhu govorí:

«Oj patrijarh, nikar, nikar, Vladánje pač ni tvoja stvar!

Dovolj je roki tvoji križ, Zakaj po žezlu hrepeniš? ...

O čuvaj sívo si glavó, Na pot ne hodi mi drznó!»

Ob knezovih besedah teh Vsem divja strast vsplamtí v očeh.

Še tristo knezov tam stojí, Po žezlu vsakdo hrepení.

Po žezlu vsakdo hrepení, Že v roki vsakdo meč drží.

Ne nagne še se beli dan, Pa zadivjá že boj strašan ...

Veselo, kakor še nikdar, Smehljá se v krsti — mrtvi car.

[Ilustracija]

Ivan Kacijanar.

Kacijanar, vojskovodja slavni, Ves zamíšljen hodi po šatoru. Težka skrb mu polni trudno glavo, Ríše mu na čelo temne črte In obrvi mu ježí košate. Polumesec na šatorih belih Ob ostrogu blíska se krščanskem ... Ne rešítve in ne krasne zmage, — Sam in truden, — kakor ranjen sokol Brez pomóči v jati lačnih vranov ... In globočja bol v junaških prsih, In bridkejša skrb na čelu resnem.

«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni? Saj prišlò še ní krvavo jutro.» In služabnik stari, zvesti Miloš, Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi! Res prišlò še ni krvavo jutro, Ali srca jim kipé junaška, Sèn jim lahki na očí ne more ...»

Zopet praša slavni Kacijanar: «Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni, Kot hodile tolpe bi po planem? Saj še vstalo ní krvavo solnce.» Odgovarja mu s tresočim glasom: «Oj ne skrbi, gospodar mogočni! Res še vstalo solnce ní krvavo, Vso ravnino krije noč ledena; A v telesu mrzlem — mrzla duša, In junaki hodijo po planem, Da si mrzle ude oživíjo ...» Tretjič praša slavni Kacijanar: «Kaj pomeni ta topòt skrivnostni, Kot bi v dalji dírjali konjiki? A govori mi resnico, Miloš! Priča mi je tvoj pogled brezupni, Da zakrívaš mi srcé nemirno.» In zastoče grenko stari Miloš, Odgovarja solzen gospodarju: «Kaj mi né bi se okó solzílo, Kaj mi né bi srce trepetalo! Gledal tvojo sem visoko slavo; Tvoja videl sem junaška dela — Oj število krasno ... Vse za tabo; Izgubljen si, Kacijanar silni! ... Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni? Vojska naša je v sramotnem begu.»

Ne vztrepeče Kacijanar slavni, Ne porósi mu okó se bistro; Meč opaše, pa zasede konja In odjaše v diru skozi meglo; Poleg njega jaše stari Miloš.

Hladna megla krije vso ravnino; In ne gane se peró na drevji, In ne gane bilka se na polju; Vse je tiho kakor pod gomilo ...

«Ali vidiš tam bleskèt orožja, Ali vidiš prápore razvíte?» «Kacijanar, ózri se v daljavo, — Žarki zore se bleščé po hribih, Nad gozdovi plava bela megla ...» «Ali čuješ glasno petje, Miloš — Ali čuješ — zmagoslavi, Allah! Vmes pa jok in stok in petje mečev? ...»

Prah se dvigne tam na beli cesti, V njem pridirja jezdec kakor tica: «Izgubljena bitev, vojskovodja, Izdajalec — žalostna ti majka!» Dvigne se na konju Kacijanar, Dvigne se mu v prsih silna duša, Meč zablisne se mu v roki močni In preseka jezdeca do sedla ... Spet se dvigne prah na beli cesti, V njem pridirja tolpa konjenikov, — Vsi pokriti so s krvjó in prahom. «Izdajalec — bežal je sramotno In v pogubi pustil je junake, — Naj pogine izdajalec kleti!» Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič: «Z mečem svojim si ubil mi brata, — Vreden nisi, da bi padel v boju; Meč krvníkov ti končaj življenje, Naj ubije te izdajstvo tvoje ...!»

In zastoče Ivan Kacijanar, Meč mu pade iz roké junaške In jetník je sredi konjeníkov. — — — — — — — — —

Vino pije grof Nikola Zrinjski Na visokem, sivem gradu svojem; Ž njim sedí ob mizi družba krasna, Družba krasna samih slave sínov, — A med njimi Ivan Kacijanar. Bledo mu je lice, móten pógled, Zgúbano mu je visoko čelo. S stola vstane grof Nikola Zrinjski, Polno čašo dvigne in napíva: «Vse zahvaljam vas, junake slavne, Da s posetom svojim ste prijaznim Počastili dom moj starodavni, — Da sočutje prišli ste izkazat Med junaki prvemu junaku! — Res okrutno ga pestí usoda, Res preganja ga vladar krivično, — Ah nečastno je sedèl v temníci Kacijanar, prvi med junaki! ... In recíte, ní li to pravično, Da svobodo sam si je priboril Ter pobegnil ječi in vladarju? Ali naj bi čakal, da zablisne Meč krvníkov njemu se nad vratom? Čakal naj bi, da mu za plačilo Vzame glavo naš vladar dobrotni? ... Zopet bodi jasno lice tvoje, Pijmo rujno vino, kakor nekdaj, Kacijanar, prvi med junaki! ... Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!» Blískajo se v solncu jasne čaše, Po dvorani pa zveníjo klici: «Slava tebi, prvi med junaki!» In odméva tam od druge mize, Tam med hlapci, kmeti in vojníki: «Slava tebi, prvi med junaki!» Jeden le ne dvígne polne čaše, To vojnik je drzni, mladi Hojzič. In ozrè se grof Nikola Zrinjski: «Je li spanec te premagal, Hojzič, Da uhó ti čulo ní zdravíce? Ali zdí se vino ti preslabo, Da porósil ž njim bi ustna svoja? Ali pa ti v srcu je sovraštvo, Da ne piješ, — odgovori, Hojzič!» — «Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu, Kaj naj slavo klícal bi morilcu? Vso izdal je vojsko nam krščansko In sramotno zbežal iz ostroga — A na begu mi ubil je brata ... Vreden bil bi svojega plačila, Da vladár bi vzel mu kleto glavo, — A ušèl je, kot bežé tatovi ... Car pohvali te, Nikola Zrinjski, Da je mrtev pes na tvojem gradu!» Samokres mu dvigne drzna roka, Strel odmeva glasno po dvorani In na tlà se zgrudi Kacijanar.

Obledíjo gostom vsem obrazi In zastane jim beseda v grlu. Ali vzdrami se napósled Zrinjski, Skloni se nad prsi krvaveče: «Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar, Kjer pravico je dobil in srečo!» In vsi gostje molijo ob truplu — A po beli cesti dirja Hojzič.

[Ilustracija]

Na svatbenem potovanju.

Zašlò je solnce. V tihi mrak Zagrinja se daljava, Kot bela tica ladija Po temnem morju plava; Na krovu pa mlad mož stojí, Mehkó na prsih mu sloní Prelepa mlada žena.

«Čaroben je ljubezni raj Kot to nebó večerno, Neskončen je ljubezni raj Kot morje neizmerno — A ljubček, ljubček, kaj molčiš, Zakaj v obraz takó bledíš, Zakaj se v stran oziraš?»

«Poglej, nevesta, o poglej Tam bledo, krasno ženo, Oj mojo ljubico bolnó Bolnó in zapuščeno; Poglej, kakó stojí mirnó, Na prsih pa ji spi sladkó Nesrečno moje dete.»

«Oj zbudi, zbudi se, moj mož, Pri tebi jaz sem sama, Krog naju je morjé temnó In pa nebó nad nama —» «Kakó me vabi spet nocoj S pogledom žalostnim seboj, Da ljubim jo, kot nekdaj.

Kakó je belo njé teló, Kakó krasnó nje lice, In moje dete za menoj Izteza že ročice; Že padata v morjé temnó ... Kakó me vabita sebó, — Ne brani mi ... ostani! ...»

[Ilustracija]

Kongfutse.

Majka zemlja, da si še starejša, Pa rodila né bi učenjaka, Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse. Jasno gledal je v človeško dušo, Zlè podzemske je poznàl duhove In bogove nad visokim nebom. Ali vsega ni še znal Kongfutse. Rad bi videl, kar očém je skrito, Rad bi videl tisto skrivno silo, Ki povzdiga smrtnika k bogovom, Ki poraja vzvišena dejanja Kar človeški rod živí pod solncem ...

Noč se zgrne nad zemljó kitajsko. Sam bedí še učenjak Kongfutse Pa ozira se k bleščečim zvezdam. «Če ostàl si med človeškim rodom, Če si dvignil se v nebó k bogovom, Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom: Prédme stopi, duh preteklih časov, Ki rodíl si vzvišena dejanja!» ... Oj krasota, da je ni jednake! Če bi videl te navaden smrtnik, Od veselja bi izdahnil dušo, — A izdahnil duše ni Kongfutse; Razprostrl je roke pred bogínjo Pa jo molil z glasom srečepolnim: «Oj svoboda, vseh bogínj bogínja! Ne slavím te iz strahú pred mečem, Zlatim mečem, ki držíš ga v roki; Ne slavím te zarad zlate krone, Ki jo nosiš na ponosni glavi; A slavím te zarad večne slave, Ki odela ž njó si dede naše: Slava tebi, vseh bogínj bogínja!» Prav do zore molil je Kongfutse ...

Noč se zgrne nad zemljó kitajsko. Sam bedí še učenjak Kongfutse Pa ozira se k bleščečim zvezdam. «Prédme stopi, oj ti duh mogočni, Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca, Da po časti hrepené in slavi; Duh mogočni, ki človeka vzdigneš Vsaj za hipe nad pozemske misli, — Prédme stopi, da te srečen molim!» ... Oj ti žalost, da je ni jednake! Kdor bi tebe videl, bi zajokal, In zajokal je celó Kongfutse. «Kaj je tebi, oj svoboda krasna? Kakor smrt je bledo lice tvoje, Tvoje róke so v okovih težkih, Tvojo glavo krije trnjev venec ...» Prav do zore jokal je Kongfutse ...

Noč se zgrne nad zemljó kitajsko. Sam bedí še učenjak Kongfutse Pa ozira se k bleščečim zvezdam. «Slab je človek in mogoče ni mu, Da bi videl, kar prihodnost skriva, — Vam bogovom pa je vse mogoče. Oj bogovi, čujte prošnjo mojo, Pa idejo silno dnij prihodnjih, Da jo vidim, iz nebá pošljíte!» Ali črna noč se ne razjasni, Glasa čuti ni v tišini grobni ... «Oj podzemski zlobni vi duhovi, Če rodili ste idejo silno, Da prihodni zárod onesreči, — Póšljite jo prédme, da jo vidim!» Ali črna noč se ne razjasni, Glasa čuti ni v tišini grobni ... Prav do zore molil si, Kongfutse! A da molil si vso dolgo večnost, Ne priklical bi nikdár ideje, Vladarice národom prihodnim, Kajti ni je duh rodíl človeški, Nì bogovi niso je rodíli, Nì podzemski niso je duhovi In rodili je nikdar ne bodo.

[Ilustracija]

Ungnadovi gostje.

Tam v Urahu, mestu nemškem, Pri vinu sedíjo možjé; Jasné se jim temni obrazi, In govori krasni zvené.

A kaj ti je, Primož Trubar, Da v družbi veseli molčiš? Oblak ti je splaval na čelo, Ko v čašo zamišljen strmiš.

Zakaj prihodnosti lepše, Zakaj ne slaviš je nocoj? Zakaj od Lutrove vere Ne vžíga se pógled tvoj?

«Oj misel na zemljo domačo To trudno srcé mi teží: Pretesna, pretesna je meni, Tam meni prostora ni.

Osrečiti brate svoje Htel z uki sem božjimi jaz, Sovražnikov bal se nisem, Ponosno jim gledal v obraz.

Bal njega se nisem, ti veš, bog, Kdor z uki slepil je naš rod, Kdor z zlobno, pregrešno besedo Zapiral mi v srca je pot.

Vojvódsko je žezlo me vzmoglo, Ni vzmoglo me žezlo duhá — — Nadvojvoda Karol je vzdignil Svoj préstol nad préstol bogá.

Oj Karol, očém si ti mojim Zaprl domačo zemljó ... Da v roki jo puščam tvoji, Kakó mi je v srcu težkó ...»

Govoril je Primož Trubar, Zamišljeni vsi obmolčé ... Pa vstane tedàj baron Ungnad, Navdušeno Trubarju dé:

«Oj Trubar, — nadvojvoda Karol Zemljó ti je svojo zaprl; Glas tvoj je umrl za njega, Za narod tvoj ni umrl.

Saj senca vojvodskega žezla Nikoli duhá ne stemní, Ko dvigne na prostih se krilih Noben ga vladar ne vzdrží.

Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar, In ti si rešítelj njegov, Ko z drago domačo besedo Duhá si otel mu okóv.

Povejte, prijatelji modri, Kdo národu pravi je kralj: Kdor vlada telesu — ali Kdor duhu življenje je dal?

Vladarjeva slava je senca, Ki spremlja vse dní ga zvesto, Zvestó ga spremlja do groba — In ž njim strohní pod zemljó.

A z narodom tvoja slava Na veke, na veke živí; Oj Trubar, ti národ si vstvaril, Življenje podaril mu tí.»

Takó je govoril Ungnad ... Navdušenost sije v očéh, Veselo pojó kozarci O lepših bodočih dnéh.

[Ilustracija]

Romantika.

Na zemlji noč temnà leží; Tam v cerkvi mlad menìh klečí: «Oj večni bog, gospod svetá, Ti gledaš mi na dnò srcá, Na dnò srcá, kjer noč in dan Te vnovič križa greh strašan: Le ona polni mi glavó, Povsod le gledam njó, le njó; Kot večne luči sveti žar Gorí očíj prelepih par, Kot zárije večerne kras Žarí nebeški njen obràz ... Kakó kipí mi vroča krí, Kakó si je srcé želí Kedàr jo vidijo očí ... O bog dobrotni, ti me čuj, Ljubezni grešne me varuj!»

Na zemlji noč temnà leží Tam v cerkvi deklica klečí! «Ti veš, Madona, kaj trpím, Ti sáma veš, kakó greším ... Ne tečejo mi več solzé, Nobeden vzdih več ne pové Kakó umíra mi srcé ... Le k njemu sili moj korak, Le njega vidi pógled vsak; Njegovo lice je bledó, Ah, belo kot mrtvaški prt; Temnó njegovo je okó, Iz njega gleda črna smrt; In kadar stopi pred oltar, Obkroža ga svetniški žar ... Kakó ga ljubim presrčnó, Kakó jaz zanj živim samó ... O ti, Madona, ti me čuj, Ljubezni grešne me varuj!» V sanjàh polnočnih spava svet, S kopréno lunino odét; In sredi cerkve, bled in tih Leží tam v krsti mlad menìh ... «O bog, ti duši pókoj daj, Ti vsprejmi jo v nebeški raj ...» Ko zvon mrtvaški zazvoní, Deklè na postelji leží, — Obràz je bled, mrtvé očí ... Teló ji s cvetjem potresó, Glavó ji z vencem ovijó.

[Ilustracija]

Sultanove sandale.

Vsi vezirji in vse paše, Vse klečalo je pred njim: «Slava ti, nebeško solnce, Slava, sultan Ibrahim!

Nihče, kar jih je sedelo Na prestolu kdaj popred, Do kolena ti ne seže Niti prorok Mahomed.

Ah, kedàr te vzame Allah K sebi v sveti sedmi raj, Kaj bo z nami, kaj bo z nami S hlapci tvojimi tedaj!»

To so tarnali, jokáli, In še bolj in zmirom bolj; On pa sname z nog sandale, Položí jih na prestòl.

«Ne prestanite, otroci, Le togujte še naprej: Tukaj dam vam te sandale, Da slavíte jih odslej.»

In vse paše, vsi vezirji, Vse hitelo je navskriž: «Oj sandale, naša radost, Ve naš bog, naš paradiž —»

To poskoči takrat sultan, To jim zakričí v obraz: «Uh, vi tepci, vi sleparji, Kaj ste rekli, da sem jaz? ...

Ibrahim je na prestolu — On je solnce, on je kralj; Na prestolu so sandale, In vaš kralj je par sandal.

Pridi, Omar, pa jih ženi Po vsem mestu naokrog In oznanjaj: «To so hlapci In sandale so jim bog!»

[Ilustracija]

Dve nočí.

Tam v deželi čudolepi Kjer nebeško solnce vzhaja Vladal je nešteta ljudstva V davnih časih moder kralj.

Svetla noč zemljó objame; In objame kralja žalost, In zahrepení mu duša Med duhove tja v višave. Jasno je nebó visoko In nad jasnim nebom vlada Na prestolu čudokrasnem Zemlje in nebá vladár. Klanjajo se mu duhovi, Vsi v prelepih zlatih haljah; Vsi duhovi duša jedna, Duša jedna, lepa, jasna Lepa kot nebó večerno, Jasna kot pomladni dan In kot beli cvet nedolžna ... Žalosten ozrè se kralj Tjà na črno, tiho zemljo; Črna kot zavržen angelj Plava trudna pod višavo, In na zemlji bleda žalost, Strast in greh in hladna smrt.

Zadrhtéla je od sráma, Ah od studa zadrhtéla Mu je duša idealna. «To ní bajka, — dà, iz íla, Iz umazanega blata So ustvarjena ta trupla; In razgnílo je že davno Kar je bilo duše v njih ...» Trdo je na zémljo pala Kraljeva mogočna róka, In drhtèl je grešnik v strahu, V strahu róke vil in molil ... — — — — — — — — — Plava kralj v opojni sreči V svojem tihem, lepem hramu; Síje mu v obràz goreči Skozi okno lunin žar, Síje v belo, krasno líce Králjeve ljubimke mlade. In teló se trese njemu, In poljublja v sladki strasti In objemlje dèkle krasno ... «Ah ti sladka moja duša, Ti življenje moje drago — Rož duhtečih si nasula V srce moje žálostno — Odgrníla je gardíne, Sence temne je razgnala Tvoja róka od baržuna, — Da je solnce posijalo Na ves lepi, jasni svet ...» In po zemlji vsi prostrani Srečo trosi kralj mogočni, In ves narod se mu klanja In ves svet mu poje slavo.

[Ilustracija]

Intermezzo v nebesih.

Visoko tam nad zvezdami Ob oknu bog sloní In Azraelu, angelju, Otožno govorí:

«Oj smrtni angelj Azrael, Poglédi na zemljó, Poglej pod nama starca tam Kakó strmí v nebó —

Kakó vzdihuje, moli spet: ‚Le jedno si želím, Popréd ko pred obrazom ti Na smrtni dan stojím.

Prelepe tiste dní, gospod, Dočakati mi daj, Ko pošlješ nam na zemljo dol Svoj mirni, jasni ràj;

Ah, daj mi gledati, gospod, Prelepe tiste dní, Kot sta nam jih oznanjala Tolstoj in Bellamy ...‘

Nagíblje se, oj starec moj, Na véčer že tvoj čas, A večno ne živí nihčè Kot Ahasver in jaz.

Razpnì peroti, Azrael, Poléti na zemljó, Pa z róko svojo žámetno Zatísni mu okó ...»

In tiho dvoje temnih kril Na zemljo dol hití ... Visoko tam nad zvezdami Ob oknu bog sloní.

[Ilustracija]

Slavina.

Pol kraljestva dal je tebi Kruko In še vedno ti je čelo mračno! Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik, Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo: Ta ravnina pod teboj zelena, Bistri viri in šumeče reke, Črni gozdi in visoke gore In v daljavi jezera bleščeča — Vse je tvoje, ti pa si otožen!

«Kaj mi hoče moje svetlo žezlo, Kaj mi hoče moja krasna zemlja? Da imel bi jo pod žezlom svojim Vso državo Lótarja vladarja, In še večjo, večjo ... in vso zemljo! Da sedèl bi na prestolu zlatem, Da bi kronal me sam Oče rimski, In pred mano bi ves svet se klanjal, — Pa ostalo srce bi nesrečno! ... Ti, Slavina, si kraljestvo moje; In ko dala žezlo bi mi v roko, Na glavó mi krono položila, Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! ... Naj mi skloni tilnik jeza božja, Če ne pahnem te s prestola, Kruko! Pol podaril si mi zemlje svoje, Zemlje, ki si mojemu očetu Bíl iztrgal jo z nasilno róko ... A imej jo, zemljo dedov mojih, Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, — Vse bogastvo moje, vse gradove, Vzemi vse, a meni daj Slavíno ... Ne, prositi nečem te pohlevno: Ti očetu zemljo si iztrgal — Sin iztrga tebi lepo ženo ...»